POHORSKI BISERI


2020 ︎︎︎ 23. December
/ Razstava - Raziskava, Film, Fotografija, Risba, Zvok
/ Maribor, Slovenija
/ Epeka Galerija K8  ︎︎︎
/ Mestna občina Maribor


Raziskava o pozabljenih pohorskih običajih, čarovništvu, duhovnih in mitoloških bitjih. 
V galeriji bo predstavljen video, paneli s fotografijami Pohorja, prostorska instalacija in razstavni katalog. 

Research and Exhibition about the Pohorje Massif Old-growth forest and it’s cultural heritage of peculiar beliefs, rituals and mythologies.
The exhibition will comprise of a video work, backlit photography panels, corresponding spatial design and an exhibition catalogue.




















Otvoritev razstave, Galerija Epeka, Koroška 8, Maribor, Slovenija - 20201223:











︎ janez klenovšek ︎︎︎


︎blaž oblak ︎︎︎





POHORSKI BISERI

VSEBINA RAZISKAVE︎︎︎


1/


OBLAKI

GOZD




POHORJE

KROG



V alpskem in predalskem svetu Evrope so skozi tisočletja obstajala raznovrstna verovanja, običaji in mitologije povezane z bivanjem v ali ob gozdu. Gozd je po tradicijskih verovanjih veljalo za območje kaosa, nevarnosti, in si ga je bilo treba z rituali najprej prisvojiti, ga izločiti iz divjega prostora in ga kozmizirati, urediti, narediti za svojega. Krožno gibanje okoli določenega prostora, je v tradicijski kulturi podeželske Evrope igrala pomembno vlogo v ritualih simbolne prilastitve ozemlja. Tako si je človek prilaščal tak divji prostor z obredi kot so hoja v krogu okoli določenega mesta zvečer s prižganimi voščenimi svečami, ježo, hojo ali plazenjem. Ultimativni namen obkrožanja pa je bilo predvsem vzpostavljanje stika z onim svetom, kadar je obred izrecno namenjen vzpostavljanju komunikacije z božanskim. (Mencej 2013: 105-107).


︎ luka murovec




2/

VODA

REKA

SLAP




BLISK, GROM, STRELA IN MEGLA

VODA





“Kadar je megla sta dve vrsti strele prisotni; ena je ognjena, druga pa je vodena. Prva stvari vžiga, druga pa z veliko močjo vse podre in razruši. Ognjena strela je okrogla in povzroča požare, vodena je podolgovata, na koncu koničasta in votla ter z veliko močjo vse podre in razruši.” (Pajek, 1884)




„Blisk je steklena krogla, ki se v zemljo pogrezne, kadar udari ostane sedem let v zemlji, potem pa zopet na svetlo pride in se razpoči — iz nje se pa iztoči celi štrtinjak vina.”  Blisk in grom. (Krek ,,Einleitg.” 108.)




„Kedar prvokrat grmeti čujemo, je dobro se po zemlji valjati, to pomaga zoper zastrupitev.” (Lobnica na Pohorju.)





“Če koga oči bolijo, naj gre na most, pa naj gleda v tekočo vodo, ki mu bode bo­lezen iz oči potegnila.” (Povedal Franc Antoličič iz Bohove pri Hočah, 1821)




Slovenske ljudske povedke in pravljice pravijo o vodi prek katere se pride v nebesa (deveto deželo, deželo kjer živijo bajeslovna bitja, v kateri je zakleta kraljična), ki najverjetneje predstavlja deželo mrtvih, prek vode (morja, reke, studenca...).

(Mirjam Mencej: Voda v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti.  str. 50)




Navje (ali raj) so bili od zemlje, na kterej živijo ljudje, ločeni po velikej vodi. Kdor je hotel v raj priti, je moral pre­broditi reko, nebeško morje, zračno reko, ali pa črez most iti, ki je po slovanskih nazorih dušam postavljen v mavrici ali pa v mlečnej-rimskej cesti. (Krek, „Einleitung”, 121.)




“Če želijo Pohorci dežja, mislijo, da ga dobijo, če dajo mačka v Ribniško jezero plavati.” (Primeri: »Popotnika”, 1883, str. 283.)




O zvezdah pripo­vedujejo štajerski Slovenci, da so varuhinje živih. “Kedar se človek narodi, užge Bog novo luč na nebesu; kedar pa človek umerje, se zvezda utrne in ugasne.” (Pajek, 1884)



︎ luka murovec





3/

SKALA

MAH

DEBLO

GOBE

PRAPROT








CERKEV

BOŽIČ

BINKOŠTI

SV. 3 KRALJI

DOMA




Cerkev z oltarjem je sveti prostor in sakralnost tega najbolj svetega središča v vasi je bilo treba posebej strogo zaščititi pred zunanjimi nevarnostmi in tako utrditi sakralni značaj znotraj teh meja. Posamezni dnevi in cerkveni prazniki so imeli poseben status v vsakdanu ljudi in so skozi tradicijo pridobili razširjene pomene.




Sveti trije kralji, (6. januvarja)




O polunoči pred sv. tremi kralji je nebo odprto. Takrat se člo­ veku vsaka želja izpolni, če k Bogu moli. (Kremberg.)




„Ta dan grejo dekline bose na vse zaran po vodo v bližnji potok, bodi si potem kaka kol zima - to pa le te, ktere se hočejo v prihodnjem pustu omožiti. V tej vodi se morajo umiti vsi, kar njih je pri hramu. Pravijo namreč o tej vodi, da ima neko posebno zdravilno moč v sebi, da se ne primejo teh, koji so se v njej umivali, gobe ali pa kaka nalezljiva bolezen”. (Ivan Kolarič iz Središča.)




Imena treh kraljev, to je, njihove za­ četne črke, med nje pa križe, pišejo Slovenci še sedaj na no­tranjo stran hišnih vrat, in pristavljajo tudi letnico, postavim: 18. + C. + M. + B. + 84. Boltežar, Miha (Melhior) in Gašper (Casper). Napis ostane do drugega leta. (Povsodi po slov. Štajarskem.) (Primeri „Bčelo”, 1851, str. 60.)




Velika noč




„Kdor devet pisank pokusi, je vedno srečen.” Pajek, 1884




“Luščinje blagoslovljenih jajc moraš okoli hiše potrositi; to brani nesreči k hramu.”




Pred Jurjevim ne smemo cvetlic vohati zavoljo smrdljive sape. (Glej sostavek „Jurjevo” 23. aprila.)




Binkošti (50. dan po Veliki noči)




“Kdor se na bin­koštno nedeljo z zjutranjo roso umije, zgubi solnčne pege.”




Ivanje, (24. junija.)

„Večer pred Ivanjim je za svetim večerom za Slovence najskrivnostniši.” Krek, „Einleitung”, str. 116.




Ostala je še navada prižigati visoko plamteče-krese, pri kterih se tudi peva. Nekaj vrst teh skrivnostnih pesmi sem si na Pohorju za­ pomnil :

„Kaj raste brez korenja? Kamen raste brez korenja. Kaj cvete brez cveta? Praprot cvete brez cveta. Letni sneg, zimski cvet.”

Tako je pisal Davorin Trstenjak v ,,Steier. Zeitschrift” 1. (1845, str. 105.)




Velika gospojnica. (15. avgusta.)

„Na veliko gospojnico ne sme nikdo na drevo iti. Ta dan je namreč tako svet, da se ne smejo kače po zemlji plaziti; zato se spravijo na drevje.” (Lobnica. na Pohorju.)




Božič




“Če greš na sv. večer trikrat okoli hiše, boš zvedel prihodnjost v znamenjih, ki se tekom noči pojavijo. Bolj natančno pa lahko prihodnost zveš, če imaš to noč pri sebi praprotovo seme.” Pajek, str. 11




„Če gre kdo na sv. večer pri polnočnicah za veliki oltar, bo po vsej verjetnosti tam srečal hudega duha. Ta mu bo ponudil tri reči: kapo, klobuk in mošnjo. Če kaj takega od vraga dobiš, boš lahko čudeže delal. Če klobuk zavrtiš, bo pokalo kakor da bi s topi streljal. Če greš s kapo trikrat okoli cerkve te stori nevidnega. V mošnji pa bo neskončno veliko denarcev.” Pajek, str. 11




“Na ta večer tudi razumemo živalsko govorico, v potokih pa se spremeni voda v najboljše vino.” Pajek, str. 11




Denarji cvetijo.

„če kdo zagleda po noči na samem sivo luč, ve, da tam denarji cvetijo. Kdor kaj takega vidi, naj hiti in položi na tisto mesto ktero blagoslovljeno reč, najboljši je seveda rožni venec. Drugo jutro naj tam koplje, in denarji so gotovi.” (Sv. Ana na Krembergu. Primeri: „Blaže in Nežica” od Slomšeka, str. 101: „V starem gradu denarji cvetijo.”)




Vsakdanji kruh.

Kruha ne smemo z načetim krajem proti vratom obrniti, sicer odide, v hišo pa pride lakota. (Sv. Križ na Murskem polju. Sv. Jurij na Ščavnici.)




kruhovih drobtin ne smemo na tla padati pustiti, sicer bomo morali toliko let v vicah trpeti, kolikor drobtin je na zemljo padlo. (Mursko polje.) — Ako v pošteno slovensko hišo stopiš, dobiš kmalo kruha, in se ga ne smeš braniti, zakaj, kruh je „božji dar”. Miza na ktero se „božjidar” poklada, je snažna, belo umita. Predno so mi oče kruha urezali, so vedno naredili čezenj sv. križ; če mi je drobtina padla na tla, sem jo moral pobrati in poljubiti. Pravili so mi, da se duše v vicah jočejo, in da je silen greh, če kdo po drobtinah hodi.




“Blagoslovljen kruh se podeli vsem domacim zivalim, razen macki, ker se hudič večkrat v podobi mačke prikaže.” Pajek, str. 84




Igra.

Kdor hoče pri igri dobiček imeti, mora pod stol, na kterem sedi, v sedež nož zapehniti. (Zdole., Pajek str. 56).




Če si kdo kaj misli, pa nato lahne, se bo zgodilo, kar si je mislil. (Sv. Ana na Krembergu.)

︎ luka murovec




4/

GOZD




DUHOVI

COPRNIJE

SMRT




V gozdovih so prisotna znamenja, ki nakazujejo navzočnost raznovrstnih mitoloških kreatur. Kadar je človek ponoči sam v gozdu, z baklo pred seboj, da bi lahko videl, zelo verjetno naleti na coprnice ali gozdne vile. Sliši krohot okoli sebe, veter mu uganse baklo in začne hoditi v krogu vso noč. Naslednjega jutra je izčrpan. Znano je da od 11 ure zvečer do prvega cerkvenega zvona ob 4ih zjutraj gozdu ne vlada človek ali žival ampak vladajo razna duhovna bitja.




Znamenja plesa vil so gobe ki rastejo v krogu (Frankovil 1990: 139)




Vehtra baba je po narodnih povestih kraljica megle. Stanuje v logih in bregovih, po letu tudi v jezerskih globočinah. Pozimi dela sneg, tako imenovano „babjo kašo". Pozimi tudi spi v kakšni gorski votlini in ne trpi pasjega lajanja. Pastirji pravijo, da jo večkrat v mraku vidijo hoditi po najvišjih, bregovih; v rokah drži ali zlato ročko ali pa vehtro, palico za kamin (= Wanne, Janežič-Kleinmavr 503.).




V belo oblačilo oblečene Žalik žene so dobre bele žene z lepimi dolgimi lasmi. Ljudem so prijazne, jim pomagajo, a le, če jih pustijo pri miru. Včasih podobno kot rojenice ob rojstvu pridejo obiskat otroka, da bi prerokovale kako bo potekalo njegovo življenje. Pojavijo se podobno kot dobre vile, takrat kadar jih ljudje najbolj potrebujejo. Imajo lastnosti čarobnega bitja, saj uresničujejo globoke želje. Njihovi nasprotniki so Škopniki. Niso tako mlade kot vile, zato pa bolj izkušene in razumevajoče. Prepirov ne marajo, raje se umaknejo v samoto. Ljudje v težkih situacijah, neznosni bolečini, skratka, ko ne vidijo nobenega izhoda, se obrnejo na nekaj mističnega, nerealističnega, nadnaravnega, kar je Žalik žena.




Škopnik je poimenovanje za slovenska zračna in nočna bajeslovna bitja, ki predstavljajo iskreče se blodeče duše umrlih. Škopniki predstavljajo blodeče duše v podobi žarečega snopa oziroma goreče metle, podobni so tudi sovi, letečemu zmaju ali goreči kači, nastopajo lahko v podobi sršenasto- dlakavega možica, goreče ptice, žarečega bitja ali gorečega moža. Škopniki stalno spreminjajo svoje podobe, sposobni so prevzemati tudi človeške. Ime škopniki so dobili zato, ker se pojavljajo tudi kot otep slame (škop/škomp). Ker je slama povezana z umrlimi, že njegovo ime pove, da je povezan z umrlimi dušami. Škopniki so lahko tudi nevarni, saj naj bi sedali na otroke, jih dušili v spanju, jih kljuvali, jih kradli in zamenjevali. Ogroženi naj bi bili predvsem otroci, ki jih starši zanemarjajo. Škopniki naj bi povzročali hrup v gozdu, radi naj bi sedali na vrhove smrekovih dreves in jih včasih tudi osmodili. Škopniki naj bi bili nevarni tudi za imetje, ker lahko s svojimi iskrami zanetijo ogenj v gozdu ali na domu. Ljudje so škopnike povezovali z zvezdnimi utrinki, na Koroškem pa se kot ime nekega nebesnega telesa pojavlja tudi izraz Škopnjekovo gnezdo. Po eni od razlag naj bi Škopnjekovo gnezdo predstavljalo točke na nebu, od koder se usipljejo utrinki, in ki jim astronomi pravijo radianti.




Čatež je pol človek pol kozel, sam peklenski hudič. Kozel je doli od popka. Zato mi prosti ljudje pravimo: idi h kozlu! to je, h hudiču. Ni tako majhen, kakor škratelc; bolje srednje postave je in bolje starojučen. Ljudje ga včasi vidijo, da na vi­sokih pečinah sedi in se greje na solncu. Drvarjem prinaša, če so žejni, mrzle čiste vode, planinskim pastirjem nabira jagod in maline. Posmehovati se mu pa ne sme. Ako mu pa roge ka­žeš, začne kotati silne pečine, da se podero hrami pod goro sto­ ječi in se živina pogrezne v globoka brezdna.” (Tako je pravil stari Kardun v Straniškej župniji g. Trstenjaku. Glej „Glasnik” 1859. 1. str. 172.)




Kedar se hudo bliska in strašno grmi, pravijo Slovenci, da se Kombali sekajo. Brez dvombe je Kombal osebljeni blisk in grom. (Trstenjak v »Glasniku”, 1859. IV. 172; „Novice”, 1857. str. 119.) Kombali in Kresniki se sekajo kakor vijedo- maci. („Zvon”, 1883, str. 566 in 705.)




Slovenci so ne­kdaj imeli po raznih krajih svoje varhe, ki so gospodovali črez njihovo deželo in jih varovali nadlog. Imenovali so jih Krstnike.




Kresnik praviloma nastopa kot zlatolasi in zlatoroki sin nekega nebeškega božanstva, rojen s konjskimi uhlji, in kot mlad božanski kraljevič, ki biva na Jutrovem v Deveti deželi in vlada na Svetovni gori, kjer ima svojo palačo, in kjer ob vodnjaku stoji zlata jablana. Povezan je s Soncem in ognjem, oborožen s strelo, kladivom, sekiro, kijem, ali mečem potuje po nebu v svoji zlati kočiji. Velja za slovenskega Herakleja, saj tudi on naredi dvanajst dobrih del. Pri njegovih junaštvih mu včasih pomaga njegov štirioki pes, včasih pa njegov brat Trot. Njegov htonski nasprotnik mu skuša nekaj ukrasti, npr. imetje, čredo ali njegovo ženo oziroma sestro (Marjetica, Deva, Vesina). Kresnik se bojuje z nasprotnikom in ko ga premaga, pada dež ali zlata pšenica. Med njegovimi nasprotniki so npr. Troglavi Pegam, velikan Vouvel ali pa Ses oziroma Kačja kraljica, pa tudi Vedomec, konkurenčni htonski bog, s katerim se bojuje za prevlado na Svetovni gori. V Kresnikov cikel spada tudi sveta poroka (hieros gamos) z rešeno izbranko. Toda Kresnik je svojo ženo tudi varal, npr. s hčerjo Kačje kraljice. Poimenovanje Kresnik je apelativ, pravo ime boga je bilo tabuizirano in zato skrito; zaradi ljubezenske nezvestobe ga je njegova žena poklicala s pravim imenom, zaradi česar je umrl, po drugi strani naj bi prispodoba Kresnika bil tudi jesenski beli konj oziroma Zlatorog, ki ga ogroža Jarnik.




Pohorci pravijo, da je Kresnik imel dosti krav, ktere je sam dojil. Mleko njegovih krav je tako dišalo, da se je bila kača večkrat v hlev skrila in njim izsisala mleko. Svoje krave je najrajše sam pasel po planinah. Ko zaspi pride tolovaj iz Velenja, pa mu vse krave ukrade. Kresnik jih je iskal, pa jih ni mogel najti. Imel je pa psa s četirimi očmi. Tega pošlje po planinah. Hitro je izvohal “kravice. Bile so zaprte v votlini silne gore. Pes beži domu h Kresniku, kteri je sedel v velikem gradu, in oznani svojemu gospodu, da je krave našel. Kresnik zleti kakor ptič črez planine in potrka na vrata. Tolovaj, na pol človek, na pol pozoj, mu jih pa ni hotel izpustiti, dokler ga Kresnik ni s streljo ubil. (Pohorski v „Novicah”, leta 1858 str. 374.)




V Vurbeškem gradi se je tudi Krstnik rodiv. Spoznali so ga po konjskih kopitah in mogli so ga devetkrat krstiti. Znau se je v vse stvari spremeniti. Kadar se je z drugimi Krstniki tepo, je meu kamnato obleko.Največkrat so ga kmeti vidli v podobi svinje s konjskimi kopiti po polji leteti, če je naš Krstnik zmago, je bilo v naši deželi vsega zadosti; če je pa naš Krstnik zmagan biu, je bila v naši deželi strašna lakota, med tem ko so v drugi deželi kruh svinjam metati.




Divji mož Vouvel, pohorski velikan, živi v duplu in pride ven ob črni megli.




Duhovi različnih coprnic so imenovani Črnagelj, Tančic in Prokvas. Dva druga coprniška duhova se imenujeta „Magal” in „Gabrijan.” Enemu izmed coprniških duhov je ime „Kasperl”. V pravdi zoper Margeto Jančer se imenuje hudi duh „Bartel”, iz kterega se je znabiti sedanje strašilo „parkelj” razvilo.




Coprnija proti dežju.




Rosenkranz in Lačenbergerca sta šli na Pohorje pod sv. Bolfenka in ste tam privezali duha Gašperla z ženskimi lasmi na vršiču neke bukve, naj bi ne dežilo. Kmet Pongrac je prišel na tisto mesto in je hotel drevo pose­ kati. Duh pa je začel klicati, naj ga reši, in precej se bo dež vlil, in res je tako prišlo.




Pri mesečini zori somovica-haoma, to je, ona čudovitna trava, ktero jelen je in nikdar ne zboli. Da bi ljudje vedeli za somovico, in jo jeli, bi nikdar ne zboleli in tako bistre noge imeli, kakor jih ima jelen. Z mesečno roso, ktera na praprot pade, si je dobro lice močiti, ker dela to kožo gladko. Kedar luna mrkne; se morajo studenci pokriti, ker takrat strup z neba kaplje. Tako si pripovedujejo Pohorci od meseca, (Trstenjak v »Novicah", 1857. str. 90.)




somovica/haoma grows in bushes on mountain ridges and slopes, but only during the waxing moon. The stag eats it and stays healthy. Picked in bright moonlight, the flower is made into a sacred beverage that in Persian lore is called the haoma, that which drives away death.




imagined Belič as a white, light demon for whom they set food in order to learn the whereabouts of hidden treasures of gold and ore. Calling him Laber, the inhabitants of Pohorje imagined Belič as a small guardian spirit of the household




Marant, Marant the Dog, an apparition in the shape of a dog that in the area of Pohorje announces the approaching death by barking around houses. The lore about the dog who announces death has also been preserved in Kozjak. In other places, death could be preceded by a dog’s howling, the barking of a rooster, the hooting of an owl, meowing sounds around a house, if a chicken crowed like a rooster, and so on.







Mrtvi in živi




Praslovani so si nekoč dušo predstavljali kot žival. Za dušo pokojnika velja tista žival, ki jo ljudje prvo opazijo v njegovi bližini takoj po smrti.




Duša se v obliki živali pojavlja še kasneje, ne neposredno po smrti - tu gre zlasti za tako imenovane nečiste mrtvece, ki ne morejo oditi na drugi svet, pa se zato vračajo, strašijo žive ipd.




Žival nastopa predvsem v slovstveni folklori tudi kot splošna podoba duše umrlega. Dušo v podobi živali lahko zasledimo torej pri Slovanih v vseh časovnih obdobjih: takoj v trenutku smrti, v času, ko je na onem svetu, in v času, ko se vrača, ko je nekako med obema svetovoma (duše nečistih umrlih, umrlih ne-svoje smrti).




Duša kot žival lahko zapusti telo celo v času, ko je človek še živ - npr. v spanju, a se potem spet vrne v telo.




Živali, v katerih so si Slovani zamišljali duše, so bile različne: to je lahko ptica, mačka, miš, metulj, vešča, muha, kača, zajec, ovca in drugo - celo črv, kresnica, žaba, kuščar...




Duša ob smrti zapusti telo v ptičji podobi - kot slavec, golobica, kukavica, orel ali pa kot metulj, miš, zajec in drugo (Machal, 1891: 18).




Vera v to, da se duša pojavlja v podobi živali, je bila ponekod tako močna, da je bilo te živali celo prepovedano ubijati, saj bi se v njih lahko skrivala človeška duša - ob pogledu nanje so imeli navado celo reči “večni pokoj”!




Zapise o tej predstavi pa najdemo tudi praktično po vsem slovanskem ozemlju. Najpogosteje duša zapusti telo ali pa se prikazuje v podobi goloba, kukavice, slavca, lastovice, laboda ali vrana, pa tudi orla, jastreba in race in drugih redkejših vrst.




“Ko sem bil konec septembra nekaj časa v Jarenini, pozvedoval sem po marsičem, ali zvedel sem le malo: Duše tistih otrok, ki so brez krsta umrli, se imenujejo Morje in letajo v podobi ptičev pod nebom in nekako čudno žvižgajo.




...Naposled prideta do vode, ob kateri je stala vrba. Mrtvi je vodo lahko prekoračil, živega pa je izpodnesla in komaj se je ujel še za vrbovo vejevje. Toda na vrbi je bilo vse polno črnih ptic in ko se je drevo streslo, so padle nekatere v vodo, a so od tam takoj veselo žvrgoleč odfrčale. In zopet vpraša mrtvi živega, če bi rad vedel, kaj te ptice pomenijo. In ko mu je ta odgovoril kakor že prej dvakrat, ga mrtvi pouči, da so to tisti otroci, ki so brez krsta umrli in da so zdaj vsi tisti rešeni, ki jih je stresel z vrbe in so odleteli. Nato se je živi pripravljal, da bi drevo popolnoma otresel in tako rešil vse otroke, toda mrtvi mu je ubranil rekoč, da drugi hoteni tresljaj ni več veljaven. Mrtvi je naenkrat izginil, živi je pa tri dni na svet nazaj hodil.” (Kotnik, 1958: 24-25)




“...Z neba glas zaslišali so:

‘Grešnik, vstani, grešnik, vstani.

Grehi so ti odpuščeni.’

Grešnik precej seje zdrobil,

Zdrobil kakor solnčni prah,

V nebo zletel bel golobec.” (Štrekelj, 1980: 496, št. 486, iz Lašič)







Ena od podob duše je tudi miš. Pričevanj o duši v njeni podobi sicer ni prav veliko - eno od njih iz Polesja pa pripoveduje o tem, kako je nekemu možu, ki je skupaj z drugimi spal ob vodnjaku, ponoči v snu iz ust skočila bela miš - duša, stekla do vodnjaka, se napila vode in se nato vrnila skozi usta v telo.




“Bila je ena cupranca, ki je mleko jemala kravam. Ko je umrla, je na njenih prsih čepu črn maček in čudno gledal. To je bila njena duša.” (Pripoved Zofije Kordiš, rojene 1925, iz Piše; navedeno po: Rožman, 1992: 58)




Po mnenju Levy-Bruhla je bil umrli torej hkrati “tindalo”, to je človek, ki nadaljuje svojo eksistenco na drugem svetu, in žival, ki se je pojavila med drevjem na njegovem vrtu (Lčvy-Bruhl. 1963: 360).




Pri Slovanih npr. je rok za odhod v onstranstvo štirideset dni po smrti (ali najkasneje eno leto), Pred tem rokom duša namreč še ostaja nekje okoli hiše oz. mesta, kjer je umrla, zato v tem času ljudje izvajajo mnoge obrede za dušo, ki po tem roku prenehajo: nastavljajo ji vodo, prižigajo sveče, puščajo hrano ipd. nihče ne sme ubiti nobenega živega bitja tedaj, ko je pri hiši mrlič, pa naj bo to večja žival, ptica ali insekt,




iz dela - Duša umrlega kot žival pri starih Slovanih

MIRJAM MENCEJ




„Poganski Huvani so verovali, da zamore duša v spanju človeško telo zapustiti, in v raznih podobah se prikazovati. Ko se je od telesa ločila, blodi, po mislih nekterih slovanskih plemen, še dolgo okoli, se včasi tudi domu vrne, od koder je tudi na­vada, da o nekterih dobah za rajne razne jedi med okna postavljajo; te materialistične nazore smemo za prvotne imeti.” (Krek, „Einl. in die slav. Liter. Gesch.” I. 117.)




︎ luka murovec



5/

VODA

JEZERO
LILIJE
GRMIČEVJE





ZDRAVJE

SNAŽNOST



︎ luka murovec





Pohorski biseri literatura:



1/ 

Mirjam Mencej

Styrian Witches in European Perspective




2/ 

Title

Pohorske bajke in povesti

Compiled by

Josip Brinar

Illustrated by

Maksim Gaspari, Oton Gaspari

Publisher

Učiteljska tiskarna, 1933

Length

138 pages




3/

Mojca Ramšak: Zdravje in bolezen na Pohorju. Maribor: Zalozba Pivec, 2017 i. e. 2019, 216 str.




4/
Monika Kropej, Andrej Pleterski, Vlado Nartnik

SUPERNATURAL BEINGS FROM SLOVENIAN MYTH AND FOLKTALES




5/

MATEJ KOS DURJAVA

SOCIALNO ŽIVLJENJE NA POHORJU V 19. IN 20. STOLETJU

MAGISTRSKO DELO

Mentor: izr. prof. dr. Oto Luthar




6/


dr. Josip Pajek

Črtice iz duševnega zitka štajerskih Slovencev

slovenksa matica, 1884




7/ 

Mirjam Mencej: Voda v predstavah starih Slovanov o posmrtnem življenju in šegah ob smrti. Slovensko etnološko društvo, Ljubljana 1997




8/ 

Mirjam Mencej: Sem vso noč lutal v krogu. Simbolika krožnega gibanja v evropski tradicijski kulturi. Inštitut za slovensko narodopisje, 2013




9/

• Gozdni rezervati Slovenije : pragozd Šumik : MB 05
Cenčič, Ljubo
Vrsta gradiva - strokovna monografija ; neleposlovje za odrasle
Založništvo in izdelava - Ljubljana : Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, VDO Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 1985
Jezik - slovenski
COBISS.SI-ID - 133633




10 / OSNUTEK



Duša umrlega kot žival pri starih Slovanih

Mencej, Mirjam (avtor)

1995



APA:

Mencej, Mirjam (1995). Duša umrlega kot žival pri starih Slovanih. Anthropos (Ljubljana), letnik 27, številka 5/6, str. 198-212. URN:NBN:SI:DOC-EHU4VF6E from http://www.dlib.si



HVALA:

Društvo Epeka in Mestna občina Maribor

Maja Linnea Wendel 
Loïc Lefranc
Michael Trautmann
Nataša in Igor Murovec
Nuša Katarina Murovec
Martin Kmetič
Blaž Oblak
Marko Bencak
Tjaša Pogorevc 
Dejan Đorđević
Jure Kirbiš
Univerzitetna Knjižnica Maribor
Štefan Simončič
Nermina Simončič
Žiga Dobnikar
Matej Tisaj
Erdan Dibrani
Jera Lorenci
Petra Kovačec
Miha Kager
Aleks

in mnogi drugi hvala lepa ︎